Omemba: Franci Novak

»Moj celoten slikarski opus, ki je nastajal sočasno z vso mojo umetnostjo, je dobil smisel in zaokroženost v dnevih, mesecih in nenazadnje letih mojega soočenja z vdorom realnosti, ki je presekal linearno ustvarjalno pot. Soočenje z boleznijo je pomenilo tudi soočenje s samim sabo ter prevpraševanjem toka življenja in smrti. Prek teh misli in premislekov je moje življenjsko delo začelo dobivati povsem nov smisel, ki sem ga našel na platnu.«

»Pomemben in tudi skrajni izraz, ki je zaokrožil mojo ustvarjalno pot. Moje slike so prav zato ostale skrivnost, ki sem jo čuval le zase. Na tej točki pa je v moje življenje vstopil galerist Franci Novak, ki je želel moje likovno delo predstaviti širši javnosti. Danes sem srečen in ponosen, da lahko tudi ta del moje umetnosti delim s publiko.«

»Slike se rodijo kot plod umetnikovega intimnega dnevnika, plod njegovega vsakodnevnega zapisovanja na način risbe. Mirsad svojih notranjih svetov ne izgovarja, Mirsad svoje notranje svetove riše.«

»Transcendira domače in poznano ter vstopa v povsem nov svet, ki našo domišljijo vedno znova vznemirja in nam daje material za razmislek o nas samih, o naši okolici, o naši kulturni in zgodovinski umeščenosti.«

»Gledalca pahne tudi v odkrivanje skritega, nezavednega sveta in v razmišljanje umestitve človeške eksistence v vesoljno stvarstvo.«

»Upa na razumevanje drugega, na njegovo odkritost, a se zaveda iskanja svojih korenin, potrebuje bivanjsko svobodo, s katero izgrajuje svojo samozavest.«

»Včasih se počuti odtujen od drugega, a je v tej samoti tudi najbolj to, kar je.«

»Prepletenost intime in občasna ironična prezentacija znotraj družbenega konteksta, primerno besedišče ter izvorne plasti sebstva zagotavljajo pesniško presežnost v različnih legah avtorjevega poetičnega izraza.«

»Pesniški jaz v njem izvirno in spretno prikazuje trenutke življenja in različne miselno-eksistencialne situacije med potovanjem z vlakom.«

»Zelo dobro izpeljan pripovedni lok pesniškega cikla nas vodi skozi spomine lirskega subjekta, zaupanje v drugega, razmislek o tem, kdo se v tem svetu premika – tubit ali pokrajina, Jaz ali prostor.«

»Intimni svet pesniškega subjekta je iskanje sebstva, stvari in stvarstva z inovativno pesniško besedo v zunajčasni razsežnosti, pa vendar tako zelo tukaj in zdaj, na tej poti, na tem vlaku, v tem življenju, v teh pesmih.«

»Izrazito lirična pisava Francija Novaka gradi svetove, ki so oddaljeni in prepoznavni obenem, pravzaprav so dvojniki naših svetov in njihova ogledala.«

»Anonimni bližnjiki, ki iz teh izbrušeno ogoljenih mikrookolij vznikajo, so liki, odprti v obče oziroma skupno, zato jih lahko bralec kreativno naseljuje z lastnimi izkušnjami, pretanjene moduse upora namreč nakazujejo brez neposredne političnosti.«

»Prav s tem Franci Novak prepričljivo zaokroža zbirko kratkih zgodb Obvoz, ki se umešča v linijo poetične proze, a jo avtorjev prepoznavni glas – brez špekulacij ali kakršnih koli obvozov – vztrajno približuje tudi širšemu bralstvu.«

»Z literarno nagrado novo mesto želijo pri Gogi opozoriti na pomembnost zbirk kratke proze in izpostaviti avtorice in avtorje, ki si zaslužijo zasesti novo mesto v zgodovini slovenske literature.«

»Umetniška dediščina je narodno bogastvo, ki krepi in bogati narodno zavest ter spominja, ohranja ter plemeniti kolektivno zavest naroda in pomembno vliva tudi na prihodnje generacije.«

»ki je s svojim odnosom, načinom in posebnim liričnim izrazom pravzaprav prvi največji slovenski pesnik po Francetu Prešernu«

»z zvočno-ritmičnimi elementi ter gramatično nepravilno sintakso omogoča uvid v presek individualne in družbene sodobnosti«

»Prinaša metapoezijo, ki prevprašuje položaj in smisel poezije v sodobnem svetu, hkrati pa prevprašuje tudi vse druge spoznavne tvorbe družbene zavesti in razmerja med njimi«

»prefinjeno besedno tkanje, v katerem izstopa valujoča, skrbno izpisana skladnja, ki izrisuje prostore in občutja«

»nudijo literarni užitek in s svojo večpomenskostjo dosegajo najvišjo raven pesniških stvaritev«

»Nekaj je gotovo: Opraviti imamo z zelo prepričljivo in tudi (formalno) inventivno nadgradnjo pesničine poetike in to dejstvo postavlja Krog v sam vrh trenutne pesniške produkcije na Slovenskem«

»dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«

»Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«

»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«

»Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«